Gruzija – eno leto po vojni

V sredo 18. novembra se je na Fakulteti za družbene vede odvilo predavanje z naslovom Gruzija – eno leto po vojni, ki sta ga organizirali Mladinska sekcija Evro-atlantskega sveta Slovenije in Društvo študentov obramboslovja Slovenije.
Predavanje je izvajal mag. Zoran Krunič, ki je 20 let delal na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije. Kot strokovnjak za varnostna vprašanja je sodeloval pri projektih Evropske komisije v Moskvi, na Kosovu in v Gruziji. Je izvedenec za Kavkaz, še posebej za Gruzijo, kjer je kot strokovnjak pomagal pri reformi gruzijskega Ministrstva za notranje zadeve, policije in varnostno-obveščevalnih služb.

O predavanju

Mag. Krunič je sistematsko razdelal okoliščine, ki so prispevale k izbruhu vojne v Gruziji. V samem predavanju je bilo malo poudarka na sam potek vojne ter trenutnih (povojnih) razmer. Večji poudarek je bil dan razumevanju geopolitičnega stanja v državi in njeni ožji regiji. Mag. Krunič je predstavil pomen regije v globalnem smislu v povezavi s konceptom energetske varnosti.
V regiji se je odvijala in se še vedno odvija igra velikih sil za nadzor nad transportom in izvozom nafte in plina. Težnje Zahoda po samozadostnosti z energenti se je pokazala odnosu z željo Ruske federacije po ohranitvi svojega položaja pri zagotavljanju zahodnega sveta z energenti. Dejanja Zahoda po vzpostavitvi altenativnih energentskih tras preko držav, ki niso pod vplivom Ruske federacije, so zahtevala protiukrep, s katerim je Ruska federacija zagotovila oziroma potrdila svoj vpliv v tej regiji. Cilj Ruske federacije v spopadu je bil predvsem zaustaviti vpliv ZDA v tej regiji in pokazati, kdo nadzoruje območje Kavkaza ter neučinkovitost in nestabilnost gruzijskega energetskega koridorja.
V Gruziji ostaja stanje tudi po konfliktu nemirno. Vojna vedno »visi v zraku« in bo do konfliktov verjetno še prišlo. Gruzija je izjemno revna država, ki jo pestijo težave kot so korupcija, revščina, nesposobnost strokovnega kadra, odsotnost socialnega varstva ter prisotnost terorizma. Ni pričakovati, da se bodo socialno-politične razmere kmalu izboljšale. V regiji se bo še nadalje poznal vpliv velikih sil. Prav tako je na tem območju pričakovati dolgoročno prisotnost mednarodnih sil.

Povzetek predavanja

Gruzija je na meji med Azijo in Evropo. Na severu meji na Rusijo, na jugu na Turčijo, Armenijo ter Azerbajdžan, na zahodu pa na Črno morje. V Gruziji je potekala pot svile in se odvijala, kot jo je imenoval mag. Krunič, Velika igra, v kateri so nastopali Angleži, Nemci, Turki, Rusi ter drugi, kjer je šlo za izkoriščanje regije za lastne interese. Danes poteka skozi Gruzijo pot nafte in plina.
Rusija je bila edina v tej regiji za izvoz nafte in plina. To se je odvijalo preko Bakuja in Groznega do črnomorskega pristanišča Novorossiysk. Pri Zahodu je bila bojazen, da bi Rusija prekinila dobavo ter da bi dobavo uporabljala kot vzvod za doseg političnih ciljev. V ta namen je bila narejena alternativna trasa BTC (Baku-Tbilisi-Ceyhan), ki zaobide Črno morje in vodi do Sredozemskega morja. Na ta način so se izognili državam, ki so pretežno pod ruskim vplivom. Za leto 2010 pa se načrtuje tudi izvedba plinovoda Nabucco, ki naj bi prav tako potekal čez Gruzijo. Glavna vprašanja, ki se pojavljajo so, kdo bo imel kontrolo nad izvozom in pretokom nafte in plina v prihodnje.
Gruzija je bila že zgodovinsko žrtev različnih osvajanj s strani Rimljanov, Arabcev, Mongolov, Turkov, Perzijcev ter še nekaterih. Na začetku 19. stoletja so Gruzijci prosili Ruse, oboji so bili pravoslavne vere, da jim pomaga pri obrambi pred islamskimi Turki. Rusi so takrat premagali Turčijo in Gruziji priključila Adžarijo. Potem je bila Gruzija v okviru Ruskega carstva do državljanske vojne v Gruziji leta 1918, ko Gruzija razglasi samostojnost pod zaščito Združenega kraljestva. Samostojnost priznajo tudi Leninovi boljševiki priznajo Gruzijo kot neodvisno državo, vendar jo 1921 z 11. armado Rdeče armade zavzame. Gruzija postane nato del Zakavkaške socialistične republike v Sovjetski zvezi poleg še Armenije in Azerbajdžana. Leta 1936 Stalin, ki je bil rojeni Gruzijec, s t.i. Stalinsko ustavo razglasi za posebno republiko znotraj Sovjetske zveze. V Gruziji je bila želja po neki obliki samostojnosti in večji vlogi Gruzije znotraj Sovjetske zveze.
Februarja 1990 Gruzija razglasi, da je okupirana. Istega leta so bile tudi prve večstrankarske volitve v Sovjetski zvezi. Na oblast pride Okrogla miza, ki je koalicija strank, ki jo vodi Gamsahurdija, gruzijski nacionalist. Gruzijci izvedejo 1991 referendum o neodvisnosti, ki je bila potrjena z 93% glasov za. Gamsahurdija je sprva sicer deloval v interesu Gruzije, kasneje pa je začel z samovoljnim ravnanjem, kar Gruzijcem ni bilo prav. Sledil je državni udar in Gamsahurdija je pobegnil iz države. Gamsahurdija je kasneje vrne v državo kjer pride do državljanske vojne. Nova oblast, ki je izvedla udar, je doživljala poraz za porazom in Gruzijci se začnejo pridruževati Gamsahurdiji proti tej oblasi. Ti pokličejo na pomoč iz Moskve Edvarda Ševarnadzeja, ki je bil minister za notranje zadeve v Gruziji, kasneje Generalni sekretar komunistične partije Gruzije ter zunanji minister Sovjetske zveze. Ko je jasno, da vojaške enote Gamsahurdije približujejo Tbilisiju ter da se bitke vodijo tudi v Tbilisiju, Ševarnadze pokliče na pomoč Ruse. Ti so jim pomagali pod pogojem, da jim Gruzija odstopi vojaške baze ter da Gruzija vstopi v Skupnost neodvisnost držav. V obdobju, ko se je v Gruziji odvijala državljanska vojna Abhazija, Južna Osetija in Adžarija razglasijo neodvisnost.
Leta 1995 in 2000 Ševarnadze zmaga na predsedniških volitvah. V tem času pošljejo Američani v Gruzijo Sakashvilija, ki je bil odvetnik v New Yorku. V Tbilisiju postane minister za pravosodje. Ševarnadze vodi politiko ekvidistance, ko je dober z Rusi in Američani. Željo ima biti neodvisen, kar ne odgovarja ne Rusom niti Američanom. Oboji se borijo za oblast na tem območju ter nad nafto. Prišlo je do žametne revolucije, posledica katere je bil odhod Ševarnadzeja. Na oblast pride leta 2004 Sakashvili z 96% glasov.
Gruzija ima de facto predsedniški sistem. Predsednik se lahko izvoli dvakrat za pet let. Od tu tudi želja Sakashvilija, da uvede kraljevino. Sakashvili je šef države in dela vlade. Pod njim je Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za zunanje zadeve. Predsednik vlade koordinira ostala ministrstva in nima nekih večjih kompetenc. Osnovna cilja Gruzije sta vključitev v EU ter v Nato. Vstop v EU se po mnenju mag. Kruniča ne bo zgodil v kratkem, vstop v Nato pa je tudi vprašljiv, kljub temu da so Američani za to zagreti. Nadaljuje, da v kolikor bi Gruzija vstopila v Nato, bi to lahko pomenilo, da bi moral Nato voditi vojno proti Rusom.
Poleg kopenske vojske, mornarice in letalstva ima Gruzija tudi nacionalno gardo. Načrt Gruzije je bil, da bi v roku petih let, do leta 2012, prišla do 100.000 rezervistov. Želeli so torej narediti neko masovno armado, kar je nesmiselno, saj bi bila kljub vsemu ruska armada še vedno številčnejša. Načrt so spremenili v program »kakovost pred številčnostjo«, ki predvideva le 3000 visoko usposobljenih rezervistov.
Potrebno je zavedanje, da je Gruzija izredno revna država. Njen GDP se vrti okoli 2500 EUR in sama ne more preživeti, kar se pozna tako v življenju prebivalcev, kot tudi v opremljenosti vojske, ki v mnogih primerih nimajo niti enotnih uniform. Kljub temu pa je Gruzija vseeno aktivna tudi na vojaških misijah v tujini. V Iraku ima okoli 2000 vojakov, nedavno pa so se končali manevri z ameriško vojsko kot priprave za Afganistan. Sodelovali pa so tudi na Kosovu v okviru nemškega kontingenta. Turčija je pomembna pri opremljanju Gruzijske vojske in pri usposabljanju. V Gruziji je prav tako veliko ameriških vojakov. V Gruziji je prav tako velika mera korupcije.
Težave povzročajo tudi razne donacije mednarodnih organizacij. Denarnih prispevkov ne morejo dati, ker bi si ga funkcionarji medsebojno razdelili. Materialni prispevki pa velikokrat končajo na črnem trgu. Kot primer je mag. Krunič navedel donacijo petih avtomobilov znamke Lada Niva policiji, za katere se za tri od teh ne ve kje so. Problematično je, da je nad raznimi donacijami potrebno izvajati tudi nadzor.
Težave, ki pestijo Gruzijo so korupcija, pomanjkanje socialnega varstva, revščina (beraštvo), nekvalificiranost kadrov. Kot primer je mag. Krunič navedel, da policist, ki se poškoduje pri opravljanju dolžnosti tako, da le-te ne more več učinkovito opravljati, ostane brez službe, brez nadomestila in brez pokojnine. Prav tako je omenil, da je bila prva služba, ki jo je dobil nek posameznik, šef službe Interpola v državi. Omenil je tudi serijo politično motiviranih umorov posameznikov, ki so v nekem trenutku delovali v politiki ali pa se vanjo želeli vključiti. Temu je dodal podatek, da pet bivših ministrov za notranje zadeve živi v tujini ter imajo politični azil.
V različnih službah, ki so jih imeli znotraj Ministrstva za državno varnost, v Rusiji KGB, ki je bilo ukinjeno leta 2004 in priključena v Ministrstvo za notranje zadeve, se je vsaka ukvarjala s svojim področjem, popolnoma nepovezano z ostalimi službami. Težave v Gruziji so povzročile tudi kadrovske menjave. Starejše kadre so spravljali na cesto. Na ta način so dobili usposobljene gangsterje, ki so delovali proti njim, ter veliko mladih »strokovnjakov«, ki nimajo praktičnih izkušenj. Ti naj bi uspešno delovali proti lokalnim strokovnjakom, ki so se začeli ukvarjati s kriminalno dejavnostjo, ter tudi proti izurjenim ruskim operativcem. Obveščevalna vojna med Gruzijo in Rusijo še vedno poteka, Gruzija pa je vedno v zaostanku, predvsem zaradi neusposobljenosti kadra.
Vojna je v Gruziji vedno v zraku in bo do vojne v Gruziji verjetno še kdaj prišlo. Rusija je imela stalne manevrske vaje na Kavkazu kot priprava na vojno z Gruzijo. Tako je imela manevre tudi v mesecu juliju, mesec pred samim spopadom. Gruzija pa je 2. avgusta prešla v vojno pripravljenost. Začnejo se obojestranske priprave na vojno. Iz države se umakne tudi večji del ameriških vojaških inštruktorjev, izvede se evakuacija civilistov iz nekaterih območij. Sakasvilij je izdal ukaz o zadržanju ruske vojaške agresije, s čimer je dejansko izdal ukaz o začetku vojne. Tega ukaza pa komisija Evropske unije s strani Gruzije ni dobila, ker ga je Sakasvilij zanikal. Ta ukaz je potem komisija dobila od ruske strani.
Gruzija je umaknila mirovnike iz Južne Osetije ter v noči iz 7. na 8. avgust začela močan artilerijski napad na Tskhinvali. Vojska ni predvidevala zavzetja Tskhinvalija. V kolikor bi prišlo do ruskega vdora, bi prišlo do tega samo skozi tunel Roki. Lahko bi blokirali ta tunel, kar bi zaustavilo ruske sile za toliko časa, da bi lahko gruzijska diplomacija sproži mednarodni odziv. Mednarodna diplomacija pa bi nato pritisnila na Rusijo, da se umakne iz Gruzije. Vendar pa se to ni zgodilo. Po ocenah mag. Krunića je šlo za ukano, ki so jo izvedli Rusi. Ti so preko raznih kanalov Gruziji dali vedeti, da imajo tudi oni sami težave z Južno Osetijo in da naj Gruzija reši sama spore, ki jih ima. Rusija pri tem ne bo vojaško intervenirala, temveč bo le diplomatsko izrazila nestrinjanje z ravnanjem Gruzije. To teorijo podpira tudi podatek, da so bile gruzijske sile popolnoma nepripravljene na bitko z ruskimi vojaki. Primer, ki ga je navedel mag. Krunič, je da je štabni vod 40. bataljona gruzijske vojske mahal ruskemu letalu, ki jih je preletel. Ta se je obrnil in nad njih sprožil ogenj. Prav tako se gruzijski vojaki niso zavedali dejstva, da se v Tskhinvaliju odvijajo spopadi med ruskimi in gruzijskimi vojaki. Zaradi spopadov z ruskimi silami, je v državi vladala dezorganizacija. Dodatno zmedo je sprožil tudi župan Tbilisija, ko je na televiziji razglasil, da se Gruzija ne gre več ter da se umika. Kot posledica vojaki niso več vedeli kako naj ravnajo. Medtem pa je Sakasvilij razglasil, da je Tskhinvalij pod gruzijsko oblastjo, kljub temu, da je Gruzija realno nadzirala le 30 % mesta in še to le tri ure. Bivši minister za obrambo je bil glede vojne realist. Njegovo prepričanje je bilo, da je bila Gruzija poražena že od samega začetka, predvsem zaradi premajhnega števila vojakov ter neprimerne opremljenosti vojske za spopad z ruskimi silami. Za vojaške operacije so uporabili tudi policijo. Tudi ta je bila popolnoma neusposobljena in neopremljena za izvajanje vojaških operacij. Paradoks v spopadu je bil, da se proti ruskim silam niso borili vojaki, ki so bili dejansko usposobljeni ter bolj primerno opremljeni za vodenje spopada. Gruzijska specialna enota, 2000 mož, ki so jih usposobile ameriške sile, je bila tedaj v Iraku in v spopadu ni sodelovala. V vojni je ruska stran proti Gruziji uporabila tudi rakete Iskander tipa zemlja-zemlja, o čemer se v javnosti ni dosti govorilo, ter SS-21.
Ruski cilj v spopadu je bil predvsem zaustaviti vpliv ZDA v tej regiji in pokazati, kdo dejansko nadzoruje območje Kavkaza. Prav tako je bil cilj pokazati neučinkovitost in nestabilnost gruzijskega energetskega koridorja.
Posledica vojne je ukaz ruskega predsednika Medvedjeva o priznanju Abhazije in Južne Osetije kot samostojni državi. Istočasno Gruzija sprejme deklaracijo, da sta Abhazija in Južna Osetija pod rusko okupacijo. V Gruziji opozicija oblasti organizira ciljne demonstracije ter razna pogajanja z oblastjo. Prav tako si prizadeva za sodelovanje z mednarodno skupnostjo z ciljem, da se Sakasvilija odstrani z oblasti.
Sedanje stanje v Gruziji je nemirno. Kavkaška regija je že zgodovinsko gledano zelo nemirna in položaj se ni kaj dosti spremenil. Samo v drugi svetovni vojni je bilo z ozemlja Gruzije razseljenih 2 milijona prebivalcev, Čečenov in Ingušetov. Gruzijci trdijo, da v njihovi regiji ni bilo obdobja miru, ki bi bilo daljše od 30 let.
V tej regiji poteka »velika igra«, kjer se kažejo interesi velikih sil. V Gruziji je prav tako prisoten terorizem. Zaradi vsega tega je v tej regiji pričakovati dolgoročno prisotnost mednarodnih sil.

Za EASS zapisal:
Rok Derenčin