4. marca 2026 je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (FDV UL) v organizaciji Evro-atlantskega sveta Slovenije, Katedre za obramboslovje in Veleposlaništva Zvezne republike Nemčije potekala mednarodna okrogla miza z naslovom “Ready for the Mindshift? How to Make Our Countries More Resilient”.

Na okrogli mizi so sodelovali:

    • generalpodpolkovnik André Bodemann, namestnik poveljnika Skupnega operativnega poveljstva Bundeswehra in poveljnik za teritorialne naloge v Berlinu,
    • prof. dr. Iztok Prezelj, predstojnik Obramboslovnega raziskovalnega centra UL FDV in predsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije,
    • izr. prof. dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje UL FDV in podpredsednica Evro-atlantskega sveta Slovenije,
    • Brin Najžer, PhD, podpredsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije (moderator).

Uvodni poudarki: študenti kot nosilci prihodnosti

Okrogla miza se je začela s poudarkom na pomenu vključevanja mladih v razprave o varnosti. Izpostavljeno je bilo, da so prav študenti generacija, ki bo v prihodnosti neposredno soustvarjala odgovore na globalne varnostne izzive.

Dolgoletno sodelovanje med Fakulteto za družbene vede in Veleposlaništvom Zvezne republike Nemčije predstavlja pomembno podlago za razvijanje strateške zrelosti prihodnjih odločevalcev.

Nemška perspektiva: operativni načrt za krepitev varnosti

V razpravi je bil predstavljen novi operativni obrambni načrt Nemčije, ki temelji na dveh ključnih stebrih: vojaški pripravljenosti v primeru obsežnega konflikta in celoviti civilni obrambi.

Zaradi geostrateške lege Nemčije, ki predstavlja logistično vozlišče za premike zavezniških sil proti vzhodnemu krilu Nata, so ključne prioritete:

    • vzpostavitev teritorialnih sil za zaščito kritične infrastrukture,
    • krepitev logističnih, IT- in medicinskih zmogljivosti,
    • aktivno vključevanje civilne industrije in prebivalstva v obrambni sistem.

Spremenjena narava groženj in hibridno vojskovanje

Govorci so opozorili na resnost obveščevalnih ocen, po katerih bi lahko Rusija do leta 2029 ponovno dosegla vojaške zmogljivosti za neposreden spopad z državami Severnoatlantskega zavezništva.

Po njihovih besedah hibridno vojskovanje že poteka in se stopnjuje tako po intenzivnosti kot po raznolikosti oblik. Med najpogostejšimi metodami so:

    • sabotaže in vohunjenje,
    • dezinformacijske kampanje, usmerjene v psihološko stabilnost družb,
    • napadi na kritično infrastrukturo (energetika, vodni viri, prehranska oskrba, transport).

Takšne operacije so zasnovane tako, da je odgovornost težko neposredno pripisati posameznemu akterju. Njihov namen pa je jasen: destabilizacija zahodnih družb in testiranje njihove odpornosti.

Slovenija kot “varnostni mehurček” v Evropi

V razpravi je bil izpostavljen tudi paradoks slovenske družbe. Kljub največji vojni na evropskih tleh po letu 1945 podatki Eurobarometra kažejo, da se prebivalci Slovenije relativno varno počutijo in konflikte pogosto dojemajo kot oddaljene.

Govorci so zato poudarili potrebo po premiku v miselnosti:

    • prehod iz miselnosti “dividende miru” (ang. peace dividend) v miselnost “pripravljenosti na mir” (ang. peace preparedness),
    • razvoj strateške zrelosti družbe, ki razume, da varnost ni samoumevna, temveč rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev.

Evro-atlantske institucije ostajajo ključne za varnost evropskih držav, vendar vojna v Ukrajini jasno kaže, da so zavezništva močna le, če vanje države tudi aktivno prispevajo. Varnost danes ni več zgolj naloga vojske ali obrambnega ministrstva, temveč postaja celovit družbeni projekt, ki zahteva:

    • krepitev družbene odpornosti,
    • razvoj obrambne logistike in kadrov,
    • ravnovesje med odvračanjem in odpornostjo,
    • višjo stopnjo strateške zrelosti družbe.

Majhne države, kot je Slovenija, nimajo t. i. strateške globine, zato so ob morebitnih pretresih v mednarodnem redu še posebej ranljive. Primer ranljivosti edinega slovenskega pristanišča nazorno kaže, kako lahko lokalna kriza hitro preraste v širši regionalni problem.

Kako okrepiti odpornost družbe?

Zaključni del razprave se je osredotočil na vprašanje, kako družbo pripraviti na nove varnostne razmere, ne da bi pri tem povzročili občutek panike.

Med ključnimi ukrepi so govorci izpostavili:

    1. Sistematično izobraževanje – krepitev politične in varnostne pismenosti na vseh ravneh izobraževalnega sistema.
    2. Transparentno komunikacijo – odprt dialog o zahtevnih varnostnih temah ter spoprijemanje z radikalnimi narativi, ki spodkopavajo legitimnost institucij.
    3. Celovit pristop k obrambi – razumevanje, da k varnosti prispeva celotna družba, ne le pripadniki uniformiranih struktur, temveč tudi posamezniki, ki delujejo na področju gasilstva, zdravstva, civilne zaščite ali kriznega upravljanja.

Zaključna misel

Mir, demokracija in temeljne vrednote niso samoumevni. Varnostno okolje v Evropi se je trajno spremenilo in vrnitve k “stari normalnosti” za zdaj ni na obzorju.

Osrednje sporočilo razprave je jasno: zagotavljanje varnosti ni zgolj odgovornost vojaških struktur, temveč celotne družbe. Le s sodelovanjem z zavezniki ter z dosledno krepitvijo lastne odpornosti ter zmogljivosti za varnost, obrambo in zaščito lahko gradimo varno in stabilno prihodnost za naslednje generacije.