V Hiši Evropske unije v Ljubljani je 24. aprila 2026 potekala javna razprava v okviru serije Studio Evropa z naslovom Evropska varnost v novem geopolitičnem okolju, ki jo je pripravila Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubjani. Razprava je bila posvečena prihodnjemu razvoju evropske varnostne in obrambne politike ter vlogi Evropske unije pri zagotavljanju stabilnosti v Evropi in širše.

V razpravi so sodelovali izr. prof. dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje (FDV UL) in podpredsednica Evro-atlantskega sveta Slovenije, mag. Mirko Cigler, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije, Brin Najžer, PhD, podpredsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije, Andrej Slapničar, vodja Sektorja za varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ter Matic Kosirnik, predsednik Mladinske sekcije Evro-atlantskega sveta Slovenije. Razpravo je moderirala Alenka Arko.

Razprava je izhajala iz širšega konteksta bistveno spremenjenega varnostnega okolja, v katerem je ruska agresija na Ukrajino ponovno postavila klasično vojaško grožnjo v središče evropskih varnostnih razprav. Povečevanje obrambnih izdatkov v Evropski uniji je bilo tako prepoznano kot neposredna posledica teh sprememb, hkrati pa tudi kot odziv na dolgoletno podinvestiranost, ki je sledila obdobju po koncu hladne vojne. V tem okviru je bilo poudarjeno, da trenutni napori krepitve obrambnih zmogljivosti izhajajo iz relativno nizkega izhodišča, kar vpliva na hitrost in učinkovitost njihove realizacije.

Sogovorniki so se strinjali, da vprašanje evropske obrambe ni zgolj finančno, temveč predvsem politično in strukturno. Kljub postopnemu povečevanju sredstev ostajajo ključni izzivi povezani z omejeno politično voljo, institucionalno neučinkovitostjo ter težavami pri pretvorbi investicij v konkretne operativne zmogljivosti. Posebej je bila izpostavljena tudi odvisnost Evropske unije od zunanjih akterjev na področju naprednih tehnologij in strateških surovin, kar omejuje njeno sposobnost doseganja polne strateške avtonomije in poudarja pomen stabilnih partnerstev v vse bolj tekmovalnem globalnem okolju.

V razpravi se je večkrat odprl tudi razkorak med percepcijo varnosti in dejanskim stanjem. V delu evropskih družb, vključno s Slovenijo, še vedno prevladuje občutek stabilnosti, ki pa ne odraža realnih varnostnih trendov. Ta razkorak se kaže tudi v omejeni pripravljenosti za sprejemanje nujnih reform, med drugim na področju organizacije oboroženih sil in modelov vojaške službe. Razprava je nakazala potrebo po prilagoditvi teh modelov sodobnim demografskim in družbenim razmeram, pa tudi po širšem premisleku o vlogi posameznika v sodobnih oboroženih silah.

Poseben poudarek je bil namenjen prihodnji organiziranosti evropske varnosti, kjer so sodelujoči opozorili na omejitve obstoječih mehanizmov kriznega upravljanja ter na potrebo po njihovem prilagajanju novim razmeram. Ob tem je bilo izpostavljeno, da bi morebitna prihodnja evropska obrambna struktura ostala primarno samoobrambno usmerjena, kar vpliva tudi na naravo potrebnih zmogljivosti in raven investicij.

Pomemben del razprave je bil namenjen odnosu med Evropsko unijo in NATO. Razvoj evropskih obrambnih zmogljivosti je bil jasno umeščen kot komplementaren zavezništvu, pri čemer so bile izpostavljene tudi dolgoročne spremembe v čezatlantskih odnosih. Te kažejo na postopno zmanjševanje ameriške pripravljenosti za zagotavljanje varnostnega dežnika Evropi in posledično na nujnost večje evropske odgovornosti za lastno varnost. Krepitev evropskih zmogljivosti je bila tako razumljena kot pogoj za ohranjanje kredibilnosti zavezništva, ne kot njegova alternativa.

Razprava je naslovila tudi vprašanje narave sodobnega vojskovanja, pri čemer vojna v Ukrajini predstavlja izrazit primer hitre tehnološke transformacije. Posebej je bila izpostavljena množična uporaba brezpilotnih sistemov, ki pomembno spreminja taktiko, organizacijo in vsakodnevno delovanje na bojišču. Ob tem je bilo poudarjeno, da tehnološki razvoj ne spreminja temeljne narave vojne, temveč predvsem njen karakter, ki ostaja odvisen od konkretnega operativnega okolja.

Na institucionalni ravni je razprava odprla tudi vprašanje učinkovitosti odločanja v Evropski uniji. Sistem soglasja sicer zagotavlja zaščito interesov manjših držav, vendar hkrati omejuje odzivnost Unije v kriznih situacijah. Zato se vse pogosteje pojavlja razmislek o uvedbi kvalificirane večine na določenih področjih, ob hkratnem ohranjanju ustreznih varovalk za ključne vidike nacionalne varnosti in suverenosti.

Posebna pozornost je bila namenjena tudi družbeni dimenziji varnosti. Izpostavljeno je bilo, da so mlajše generacije v številnih državah odraščale v obdobju relativne stabilnosti, zaradi česar varnost pogosto dojemajo kot samoumevno dobrino. Hkrati pa se v državah z neposrednejšo zgodovinsko izkušnjo varnostnih groženj, zlasti v vzhodnem delu Evrope, kaže bistveno višja stopnja zaznane ogroženosti in posledično večja podpora krepitvi obrambnih zmogljivosti.

Razprava se je zaključila z ugotovitvijo, da ima Evropska unija sicer vzpostavljeno pravno podlago za vzajemno obrambo, vendar je njena dejanska učinkovitost odvisna predvsem od politične volje, ustreznih investicij ter razvoja lastnih tehnoloških zmogljivosti in koherentne varnostne strukture. Brez teh elementov bo evropska strateška avtonomija težko uresničljiva.

Slike: ljubljana.europarl.europa.eu