Uporaba skupine Wagner s strani Ruske federacije kot orodje zunanje politike v Mozambiku
Regija Cabo Delgado na severu Mozambika je že skoraj desetletje priča uporu s strani islamskih ekstremistov, ki se je začel leta 2017. Mozambiška vlada se trudi, da bi dokončno zatrla upor, vendar se istočasno spopada z mnogimi notranjimi težavami, kot sta slabo stanje vojaških sil in notranja nestabilnost. Mozambik se je v preteklosti zatekel k mnogim nekonvencionalnim metodam razreševanja konflikta; ena izmed teh je bilo najetje ruske oborožene skupine Wagner, ki je prispela v Mozambik septembra 2019 in ga zapustila dva meseca kasneje, pri čemer so kot razlog za nenaden odhod navedli nedonosnost celotne operacije in večje število žrtev med lastnimi pripadniki. Posledično Wagner ni izpolnil pogodbenih obveznosti. Na prvi pogled se zdi, da je zgodnji umik obremenil odnose med Rusko Federacijo in Mozambikom, vendar je v zadnjih nekaj letih postalo očitno, da temu ni tako. Wagnerjev neuspeh ni ogrozil odnosov med državama, saj se ti v zadnjih letih izboljšujejo. To odpira možnost, da se bo skupina Wagner v prihodnosti vrnila v Mozambik, vendar v drugačni obliki, in sicer kot t.i. afriški korpus (Africa Corps).
Ključne besede: Ruska Federacija, Mozambik, skupina Wagner, Cabo Delagado, upor, naravni viri, plin
Uvod
Mozambik ima burno zgodovino in sedanjost, zaznamovano z mnogimi izzivi, ki so večinoma povezani z islamističnim uporom v severni regiji Cabo Delgado, ki se je začel leta 2017. Mozambiška vlada se je sredi leta 2019 za pomoč v boju proti upornikom obrnila na Rusko Federacijo.[1] Posledično je skupina Wagner napotila približno 200 svojih pripadnikov, vendar so se dva meseca po začetku delovanja v Mozambiku vse operacije in aktivnosti Wagnerja ustavile in pričel se je postopen umik te skupine iz države.[2] Napotitev Wagnerja v Mozambik kot orodje v repertoarju ruske zunanje politike je bila v mnogih pogledih neuspeh, vendar neuspeh skupine ni bil nujno tudi neuspeh Moskve.
Vzroki za upor
Začetka upora ne moremo pripisati le enemu dejavniku. Na to so vplivali različni dejavniki, kot so: nestabilni začetki države po njeni osamosvojitvi od Portugalske, zahteven politični prostor [3], verske razlike med prebivalstvom [4][5] ter tako imenovano »prekletstvo naravnih virov« [6][7]. Dejavniki so med seboj prepleteni in vplivajo drug na drugega. Skupaj so prispevali k nastanku zapletenega okolja, političnega nezaupanja, družbeno-ekonomske izključenosti in naraščajoče frustracije med deli prebivalstva.[3]
Skupina Wagner
Zasebna vojaška podjetja pogosto delujejo v pravnih sivih conah, ker ne obstaja celovit in zavezujoč mednarodni regulativni okvir, ki bi urejal njihove dejavnosti. Nadzor na nacionalni ravni je pogosto šibak ali neobstoječ, pogodbe s takšnimi podjetji pa so le redko javno dostopne.[8] Edini izrazit pravni dokument, ki deloma ureja to področje, je Montreuxski dokument (»Montreux Document«) iz leta 2008, ki pa ne vpliva neposredno na zasebna vojaška podjetja, ampak na države, ki jih najamejo in le v primeru, če so te podpisnice dokumenta, kar Ruska federacija ni.[9] Wagner ni mogoče enostavno uvrstiti v obstoječe tipologije zasebnih vojaških podjetij, saj je zaradi nejasnega pravnega statusa lahko deloval v še večji sivi coni kot druga zasebna vojaška podjetja.[10] Takšna podjetja in organizacije so zaradi ruskega kazenskega prava in ustave prepovedana in posledično obstajajo kot neregistrirani subjekti, ki delujejo zunaj Rusije. Njihov obstoj je domnevno mogoč predvsem zaradi dejstva, da so v lasti oligarhov iz Putinovega ožjega kroga in zato delujejo v skladu z rusko zunanjo politiko in cilji v tujini.[11]
Skupina Wagner, ki jo je okoli leta 2010 ustanovil Dmitrij Utkin z odobritvijo ruskega generalštaba in jo je financiral oligarh Jevgenij Prigožin, je med letoma 2019 in 2023 postala pomembno orodje ruske zunanje politike, zlasti v Afriki, kjer je Moskva skušala razširiti svoj vpliv in izpodriniti prisotnost ter vpliv zahodnih akterjev.[12] V tem obdobju je skupina zaposlila med 35.000 do 45.000 pripadnikov. Prek mreže zasebnih organizacij, ki so služile kot krinka, je tekoče prehajala med državnimi in nedržavnimi vlogami, hkrati pa v imenu Kremlja izvajala diplomatske dejavnosti.[13] Po neuspelem uporu Wagnerja junija 2023 in smrti Utkina in Prigožina avgusta istega leta je Moskva ustanovila novo skupino imenovano afriški korpus (čeprav ruskega izvora, skupina tudi sama uporablja angleško ime Africa Corps, op. ur.), katere namen je nadomestitev Wagnerja.[14]
Dogovor med mozambiško in rusko vlado
Mozambiška vojska je bila slabo opremljena in neusposobljena za boj proti upornikom. Prav tako naj bi imela težave z organizacijo in notranjo politiko. Zaradi takšnega stanja vojske je predsednik Filipe Nyusi avgusta 2019 odpotoval v Rusijo z namenom skleniti sporazum, ki bi vladi pomagal pri zatiranju upora.[1] Mozambik in Rusija ohranjata dobre odnose še iz časa mozambiške vojne za neodvisnost v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je Sovjetska zveza podpirala osvobodilno gibanje v boju proti portugalski kolonialni oblasti. Sovjetska zveza je novo nastalo državo podpirala tudi v letih po koncu vojne. Zaradi tovrstne pomoči naj bi Rusija, kot naslednica Sovjetske zveze, v preteklih letih oprostila več kot 90% mozambiškega dolga. Ti dve dejstvi in na splošno nizki stroški najema skupine Wagner v primerjavi z nekaterimi drugimi zasebnimi vojaškimi podjetji so verjetno prispevali k najemu ruske oborožene skupine. Poleg tega naj bi Mozambik sklenil več sporazumov z ruskimi podjetji, specializiranimi za pridobivanje plina, vendar je bil uspeh teh sporazumov odvisen od uspeha skupine Wagner v boju proti upornikom.[15]
Napotitev skupine Wagner v Mozambik in postopen umik
Septembra 2019 je v Mozambik prispelo približno 200 pripadnikov skupine Wagner, opremljenih z opremo in orožjem, bojnimi helikopterji ter droni.[12] Ena od prvotnih nalog skupine naj bi bilo zagotavljanje varnosti predsednika med volitvami oktobra 2019. Po volitvah se je dejavnost skupine preusmerila na izvajanje bojnih operacij proti upornikom.[16] Pripadniki skupine so bili tudi zadolženi za poveljevanje [12], usposabljanje in svetovanje mozambiškim vojaškim enotam. Vendar je novembra Wagner začel svoj umik iz države, saj je skupina ocenila, da je situacija nevzdržna in glede na vloženi trud, stroške in žrtve premalo donosna.[2]
Ta odločitev je posledica mnogih notranjih in zunanjih težav, s katerimi so se soočali pripadniki skupine. Prvo težavo je predstavljalo pomanjkanje infrastrukture in gosta vegetacija, zaradi česar so uporniki imeli dobro kritje, kar je oviralo Wagnerjeve izvidniške misije in onemogočalo načrtovane napade. Druga težava, s katero se je Wagner soočal, je uporaba gverilskih taktik s strani upornikov, kot so zasede, kar je predstavljalo osrednji izziv za Wagnerjeve pripadnike. Pripadniki skupine so uporabljali taktike, značilne za specialne sile, ki so se izkazale za neučinkovite. Prav tako niso uspeli vzpostaviti dobrih odnosov z mozambiškimi vojaki. Obe strani sta bili neusklajeni in sta izkazovali medsebojno nezaupanje.[*] Odnosi so bili še dodatno zapleteni zaradi pripadnikov Wagnerja, ki niso razumeli zapletenosti politične situacije v regiji in konflikta. Vsi ti dejavniki so resno ovirali bojno sposobnost skupine, kar je posledično vodilo do smrtnih žrtev med njenimi pripadniki.[2] Natančno število žrtev je težko določiti, saj mnogi viri navajajo različne podatke. Nekateri so poročali, da je Wagner v prvih tednih v Mozambiku utrpel 12 žrtev [12], medtem ko so drugi ocenili, da je bilo žrtev približno 50.[2]
[*] To potrjujejo poročila, v katerih so pripadniki Wagnerja obtožili mozambiške vojake, da ne izvršujejo njihovih ukazov, hkrati pa so se mozambiški vojaki pritožili, da jih nekateri pripadniki skupine ustrahujejo. Po poročanju naj bi le ti mozambiške vojake obravnavali kot nesposobne in nedisciplinirane.[2]
Neuspeh Wagnerja kot orodje zunanje politike Rusije
Rusija uporablja Wagner in podobne skupine kot obliko posrednega političnega vpliva. Z zagotavljanjem zaščite, širjenjem propagande, varovanjem infrastrukture in nudenjem pomoči vojski države gostiteljice te skupine doprinesejo k vzpostavljanju partnerstev med Rusijo in državami gostiteljicami, hkrati pa krepijo podobo in položaj Rusije v mednarodnem okolju.[11] Z analizo Wagnerjevega delovanja v Mozambiku lahko vidimo, da skupini ni uspelo vzpostaviti dobrih odnosov z lokalnimi vojaškimi silami. Prav tako Wagner ni uspel v celoti zatreti upora, zaradi česar so se odnosi med skupino in mozambiško vlado hitro poslabšali, pri čemer sta si obe strani medsebojno očitali nesposobnost in izdajo. Vendar Mozambik kljub neuspehu ni krivil ruske vlade, ampak le skupino Wagner. Wagnerjeva pogodba je bila zamrznjena, leta 2024 pa je Mozambik začel pogovore z Moskvo o prihodnosti pogodbe in samega konflikta.[2] Nevtralno stališče Mozambika do vojne v Ukrajini in vzdržani glasovi na glasovanjih v Združenih narodih nakazujejo na ohranjanje oziroma izboljšanje odnosov med državama.[17]
Uporaba Wagnerja in podobnih skupin je povezana tudi s pridobivanjem pravic za izkopavanje naravnih virov in dostopanjem do povezanih trgov. Prvotna strategija skupine naj bi bila osredotočena na pridobivanje naravnih virov in poslovnih ponudb od držav gostiteljic v zameno za svoje storitve.[11] Zgodnji umik Wagnerja bi lahko povzročil propad sporazumov o črpanju plina, sklenjenih med mozambiško vlado in več ruskimi podjetji.[15] Tekom raziskovanja ni bilo najdenih nobenih dokazov, ki bi na to nakazovali, vendar je mozambiška ministrica za zunanje zadeve in sodelovanje Maria dos Santos Lucas svojega ruskega kolega Sergeja Lavrova prosila naj podpre vstop ruskih naftnih in plinskih podjetij na mozambiški trg, s čimer bi prispevali k večji diverzifikaciji. To nakazuje, da je zgodnji umik Wagnerja le upočasnil in ne popolnoma prekinil dogovore med Mozambikom in ruskimi podjetji.[18] Ministra sta se med obiskom ob enem pogovarjala tudi o področju obrambe. Lavrov je izrazil pripravljenost Rusije, da podpre Mozambik pri razvoju njegovih obrambnih zmogljivosti in pri protiterorističnih prizadevanjih, kar nakazuje na še tesnejše sodelovanje med dvema državama.[19]
Rusija skupine, kot je Wagner, uporablja tudi za preprečevanje širjenja vpliva zahodnih držav v regijah, kjer ima Rusija interese. To je bilo mogoče opaziti v Maliju, kjer je Wagner popolnoma nadomestil francoske vojaške sile po njihovem umiku iz države.[11] Po predčasnem umiku skupine Wagner in neizpolnitvi pogodbenih obveznosti se je mozambiška vlada obrnila na druga zasebna vojaška podjetja, in sicer na Dyck Advisory Group ter konzorcij Paramount–Burnham Global, obe iz Južnoafriške republike1. Čeprav ne gre za zahodni podjetji je njun prihod zapolnil nastalo varnostno vrzel in omejil zmožnost Rusije, da utrdi svoj vpliv v državi. Posledično je to podjetjema dalo priložnost, da razširijo svoj lasten vpliv ter omejijo ali celo izničijo vpliv Rusije v Mozambiku.
Zaključek
Ruska zunanjepolitična prizadevanja v primeru Mozambika niso bila povsem neuspešna, kar je razvidno iz zgoraj navedenih primerov. Lahko rečemo, da je bila Wagnerjeva misija v Mozambiku neuspešna, saj ni uspela izpolniti zahtev svojega naročnika in pokrovitelja, vendar njen neuspeh ni škodoval ruskim ambicijam in odnosom z Mozambikom. Ena od tem, ki jo bo mogoče v bližnji prihodnosti podrobneje preučiti, je vloga t.i. afriškega korpusa, ki naj bi oz. že je v nekaterih afriških državah nadomestil Wagner ter podobne skupine. Ustanovitev te nove organizacije je dokaz, da Rusija še vedno izraža veliko zanimanje za afriški kontinent.
* Pogledi in mnenja avtorjev tega prispevka se ne ujemajo nujno s stališči Evro-atlantskega sveta Slovenije.
Viri
[1] Nhamirre, B. “Will foreign intervention end terrorism in Cabo Delgado?”. Institute of security studies. (2021). https://www.jstor.org/stable/resrep62708
[2] Giustozzi, A., de Deus Pereira, J. in Lewis, D. “Did Wagner succeed in the eyes of its African and Middle Eastern clients? — The Wagner Group in Africa and Middle East”. Royal United Services Institute, Whitehall Report. (2024). https://static.rusi.org/wagner-in-africa-and-middle-east.pdf
[3] Ntaka, B. “The Cabo Delgado insurgency: a symptom of governance failure in Mozambique”. African Journal of Governance and Development (AJGD). (1.6.2023). https://doi.org/10.36369/2616-9045/2023/v12i1a2
[4] Mozambique News Reports & Clippings. “Religion is shaping Cabo Delgado civil war”. Mozambique News Reports & Clippings. (2020). https://university.open.ac.uk/technology/mozambique/sites/www.open.ac.uk.technology.mozambique/files/files/Mozambique_484-30Apr2020_Supplement-religion-vote.pdf
[5] Morier-Genoud, E. (interviewee) and Guilengue, F. (journalist). “Understanding the Jihadi Insurgency in Cabo Delgado”. Rosa Luxemburg Stiftung. (28.8.2025). https://www.rosalux.de/en/news/id/53832/understanding-the-jihadi-insurgency-in-cabo-delgado
[6] Matile, L. “Mozambique’s gas curse”. Alliance Sud. (b. d.). https://www.alliancesud.ch/en/mozambiques-gas-curse
[7] BBC. “Mozambique’s jihadists and the ‘curse’ of gas and rubies”. BBC. (18.9.2020). https://www.bbc.com/news/world-africa-54183948
[8] Gill, J. “Ghost networks and grey zones: How are PMSCs reshaping African security and democracy?”. Democracy in Africa. (2025). https://democracyinafrica.org/ghost-networks-and-grey-zones-how-are-pmscs-reshaping-african-security-and-democracy/
[9] Giles, K. in Akimenko, V. “Use and utility of Russia’s private military companies”. Conflict Studies Research Centre. (2019). https://www.researchgate.net/publication/350557003_Use_and_Utility_of_Russia’s_Private_Military_Companies
[10] Marten, K. “Russia’s use of semi-state security forces: the case of the Wagner Group”. Post-Soviet Affairs. (26.3.2019). https://doi.org/10.1080/1060586X.2019.1591142
[11] Uribe, E. J. “Mercenaries of influence: How Russian PMCs redefined power projection”. Geopolitical Monitor. (16.10.2024). https://www.geopoliticalmonitor.com/mercenaries-of-influence-how-russian-pmcs-redefined-power-projection/
[12] Olech, A. “The Wagner Group in Africa. The sham battle of Russian mercenaries against terrorism”. Terrorism – studies, analyses, prevention. (11.3.2024). https://doi.org/10.4467/27204383TER.24.010.19398
[13] Lauder, M. A. “State, non-state, or chimera? The rise and fall of the Wagner Group and recommendations for countering Russia’s employment of complex proxy networks”. Hybrid CoE. (2024). https://www.hybridcoe.fi/publications/hybrid-coe-working-paper-33-state-non-state-or-chimera-the-rise-and-fall-of-the-wagner-group-and-recommendations-for-countering-russias-employment-of-complex-proxy-networks/
[14] ACLED. “The Wagner Group and Africa Corps”. ACLED. (b. d.). https://acleddata.com/armed-group/wagner-group-and-africa-corps
[15] Sixto, D. “Russian Mercenaries in Africa: A String of Failures”. Geopolitical Monitor. (24.8.2020). https://www.geopoliticalmonitor.com/russian-mercenaries-a-string-of-failures-in-africa/
[16] Faulkner, C. “Undermining democracy and exploiting clients: The Wagner Group’s nefarious activities in Africa”. CTC Sentinel. (2022). https://ctc.westpoint.edu/undermining-democracy-and-exploiting-clients-the-wagner-groups-nefarious-activities-in-africa/
[17] Lima, F. “Understanding current Mozambique-Russia relations”. Zitamar News. (23.8.2023). https://www.zitamar.com/understanding-current-mozambique-russia-relations/
[18] Club of Mozambique. “Mozambique invites Russian companies to produce gas in country”. Club of Mozambique. (23.7.2025). https://clubofmozambique.com/news/mozambique-invites-russian-companies-to-produce-gas-in-country/
[19] Rédaction Africanews. “Russia and Mozambique reaffirm defence cooperation after foreign ministers’ meeting”. Rédaction Africanews . (2025). https://www.africanews.com/2025/07/22/russia-and-mozambique-reaffirm-defence-cooperation-after-foreign-ministers-meeting/