Young Euro-Atlantic Resilience Strategy 2035

Ljubljana, september 2026 – YATA Slovenija, Mladinska sekcija Evro-atlantskega sveta Slovenije, je objavila Mladinsko strategijo odpornosti evroatlantske skupnosti do 2035 (Young Euro-Atlantic Resilience Strategy 2035), strateški dokument, ki združuje poglede mladih na prihodnost evroatlantskega reda ter opredeljuje odločitve, potrebne za krepitev njegove odpornosti, legitimnosti in sposobnosti delovanja v prihodnjem desetletju.

Strategija je končni rezultat delavnice »Oblikovanje prihodnosti evroatlantskega reda po prelomu« (Shaping the Future of the Euro-Atlantic Order After the Rupture), ki jo je Mladinska sekcija 29. avgusta pripravila v okviru Young BSF 2026 v Kranjski Gori.

V središču Strategije je preprosto vprašanje:

»Kako naj se evroatlantska skupnost odzove na strateško okolje, v katerem predpostavk, ki so usmerjale razvoj v preteklih desetletjih, ni več mogoče jemati za samoumevne?«

Ruska agresija proti Ukrajini, geopolitično tekmovanje, tehnološki pretresi, pritiski na demokratične institucije, strateške odvisnosti, podnebna tveganja in družbena razdrobljenost se vse bolj prepletajo in krepijo. Skupaj povečujejo pritisk na institucije in družbe ter postavljajo pod vprašaj uveljavljene pristope k varnosti, sodelovanju in odpornosti.

Mladinska strategija evroatlantske odpornosti do leta 2035 tega okolja ne obravnava kot skupek posameznih kriz, temveč kot širše obdobje preloma in strukturnega preoblikovanja. Njen namen ni zagovarjati vrnitve v razmere pred prelomom, temveč odgovoriti na vprašanje, kaj je treba braniti, kaj prilagoditi in kaj premisliti na novo, da bi evroatlantski red ostal odporen in sposoben odzivanja na spremembe v mednarodnem okolju.

Od delavnice na Mladem BSF do strateškega okvira

Strategija neposredno izhaja iz prispevkov udeležencev delavnice, ki je potekala v okviru Young BSF 2026. Obravnavali so šest medsebojno povezanih področij:

1. varnost in obramba (Security and Defence);
2. demokracija in institucionalna odpornost (Democracy and Institutional Resilience);
3. tehnologija in informacijski prostor (Technology and the Information Space);
4. gospodarska varnost in dobavne verige (Economic Security and Supply Chains);
5. odpornost na podnebna tveganja in nesreče (Climate and Disaster Resilience);
6. družbena kohezija in dejavna vloga mladih (Societal Cohesion and Youth Agency).

Na vsakem področju so opredelili ključna tveganja in strukturne izzive (Key Risks and Structural Challenges), določili tri strateške prednostne naloge do leta 2035 (Strategic Priorities for 2035) ter oblikovali tri priporočila (Policy Recommendations).

Po delavnici je Mladinska sekcija Evro-atlantskega sveta Slovenije naredila sintezo prispevkov udeležencev in plenarne razprave. Pri tem je povezala ponavljajoče se izzive in prednostne naloge, opredelila področja strinjanja in razhajanja med šestimi področji ter oblikovala podlago za deset medsektorskih strateških načel evroatlantske odpornosti (Strategic Principles for Euro-Atlantic Resilience).

Strategija tako ohranja jasno povezavo med razpravami v Kranjski Gori in končnim dokumentom. Tveganja, prednostne naloge in priporočila izhajajo iz razprav tematskih skupin ter so bila zaradi večje jasnosti vsebinsko povezana in uredniško oblikovana, deset strateških načel pa predstavlja celovito sintezo dela na vseh šestih področjih, ki jo je pripravila Mladinska sekcija (YATA Slovenija).

Dokument ni zasnovan kot soglasna izjava, ki bi jo vsi udeleženci podpirali v vseh podrobnostih. Združuje poglede, oblikovane na delavnici, in jih povezuje v skladen strateški okvir.

Pet skupnih izzivov evroatlantske skupnosti

Strategija na podlagi šestih obravnavanih področij opredeljuje pet osrednjih izzivov, ki bodo do leta 2035 zaznamovali odpornost evroatlantske skupnosti.

1. 1. Prvi izziv je upadanje zaupanja, družbena polarizacija in slabenje institucionalne legitimnosti (Erosion of Trust, Social Polarisation and Institutional Legitimacy). Odpornost je odvisna od sposobnosti institucij, da ohranjajo zaupanje javnosti, se odzivajo na družbene potrebe ter delujejo legitimno in odgovorno.
   2. Drugi izziv so strateške odvisnosti in evropska sposobnost delovanja (Strategic Dependencies and European Capacity to Act). Gospodarske, tehnološke, energetske in varnostne odvisnosti lahko postanejo vir ranljivosti, kadar je dostop do ključnih virov, tehnologij ali zmogljivosti odvisen od omejenega števila akterjev. Strategija pri tem zavrača osamitev kot ustrezen odgovor ter namesto nje zagovarja upravljano medsebojno odvisnost, diverzifikacijo in krepitev lastnih zmogljivosti na področjih, kjer odvisnosti pridobijo strateški pomen.
   3. Tretji izziv so pripravljenost, odpornost in medsebojno povezane varnostne grožnje (Preparedness, Resilience and Interconnected Security Threats). Vojaške grožnje se vse bolj prepletajo z ranljivostmi kritične infrastrukture, gospodarstev, informacijskih sistemov, tehnologij in družb. Krepitev varnosti zato zahteva tako verodostojne obrambne zmogljivosti kot širšo pripravljenost celotne družbe.
   4. Četrti izziv predstavljajo informacijske manipulacije in tehnološki pretresi (Information Manipulation and Technological Disruption). Hiter tehnološki razvoj, umetna inteligenca in spremembe v informacijskem okolju ustvarjajo nove priložnosti, pa tudi nove ranljivosti demokratičnih institucij in družb. Njihovo obvladovanje zahteva krepitev institucionalnih zmogljivosti ter dolgoročna vlaganja v digitalno in medijsko pismenost ter pismenost na področju umetne inteligence.
   5. Peti izziv so podnebne spremembe in sistemska ranljivost (Climate Change and Systemic Vulnerability), ki imajo gospodarske, družbene, varnostne in geopolitične posledice. Podnebne odpornosti zato ni mogoče ločiti od energetske varnosti, konkurenčnosti, infrastrukture, pripravljenosti na nesreče in družbene kohezije.

Ti izzivi kažejo, da odpornosti ni mogoče krepiti zgolj znotraj posameznih področij politik. Potreben je skupen okvir, ki povezuje varnost, demokratično legitimnost, gospodarske zmogljivosti, tehnološke spremembe, okoljske pritiske in odpornost družbe.

Deset načel evroatlantske odpornosti

Strategija kot skupni okvir določa deset strateških načel evroatlantske odpornosti (Strategic Principles for Euro-Atlantic Resilience):

1. 1. legitimnost na podlagi doslednosti, odgovornosti in vladavine prava (Legitimacy through Consistency, Accountability and the Rule of Law);
   2. zaupanje kot temelj odpornosti (Trust as a Foundation of Resilience);
   3. varnost kot skupna in celovita odgovornost (Security as a Shared and Comprehensive Responsibility);
   4. strateška odpornost brez osamitve (Strategic Resilience without Isolation);
   5. sposobnost usklajenega in prožnega delovanja (Capacity to Act with Coherence and Agility);
   6. partnerstva na podlagi vzajemnosti in diverzifikacije (Partnerships Based on Reciprocity and Diversification);
   7. prilagodljiv in uravnotežen transatlantski odnos (An Adaptive and Balanced Transatlantic Relationship);
   8. vključenost in dejavna vloga na vseh ravneh (Inclusion and Agency at Every Level);
   9. uveljavljanje vrednot s pragmatičnim in okoliščinam prilagojenim pristopom (Values with Pragmatic and Context-Sensitive Engagement);
   10. skupna odgovornost za dolgoročno preobrazbo (Shared Responsibility for Long-Term Transformation).

Ta načela predstavljajo skupni okvir za strateške prednostne naloge in priporočila, oblikovana na šestih področjih. Evroatlantski skupnosti naj bi pomagala pri iskanju ravnovesja med odprtostjo in odpornostjo, sposobnostjo delovanja in odgovornostjo, kontinuiteto in prilagajanjem ter vrednotami in pragmatičnim sodelovanjem.

Njihovo osrednje sporočilo je, da večja odpornost ne sme pomeniti umika ali zapiranja vase. Strategija zato zagovarja upravljanje medsebojne odvisnosti (managed interdependence): ohranjanje odprtosti in sodelovanja ob hkratni diverzifikaciji partnerstev ter zmanjševanju odvisnosti, ki ustvarjajo kritične strateške ranljivosti.

Od načel do prednostnih nalog in ukrepanja

Strategija sledi premišljenemu zaporedju od opredelitve izzivov do konkretnega ukrepanja.

Ključna tveganja in strukturni izzivi (Key Risks and Structural Challenges) določajo vprašanja, ki zahtevajo odziv. Strateška načela (Strategic Principles) vzpostavljajo skupni okvir za njihovo obravnavo. Strateške prednostne naloge do leta 2035 (Strategic Priorities for 2035) začrtujejo smer sprememb na šestih področjih, priporočila za oblikovanje politik (Policy Recommendations) pa ponujajo konkretne poti za njihovo uresničevanje. Vsak sklop priporočil dopolnjujejo kazalniki napredka (Indicators of Progress), ki omogočajo presojo, ali se ukrepi izvajajo v začrtovani smeri.

Na področju varnosti in obrambe (security and defence) Strategija poziva h krepitvi obrambnih zmogljivosti in odpornosti celotne družbe, bolj povezani in vključujoči evroatlantski varnostni arhitekturi ter večji evropski odgovornosti v okviru prilagodljivega čezatlantskega partnerstva.

Na področju demokracije in institucionalne odpornosti (democracy and institutional resilience) poudarja varovanje integritete institucij in vladavine prava, krepitev odpornosti proti zunanjemu vmešavanju ter obnovo zaupanja v demokracijo z dejanskim vključevanjem javnosti.

Na področju tehnologije in informacijskega prostora (technology and the information space) med prednostne naloge uvršča varovanje zaupanja v informacijsko okolje in njegove celovitosti, krepitev skupnih zmogljivosti za odkrivanje groženj in odzivanje nanje ter uveljavitev digitalne in medijske pismenosti ter pismenosti na področju umetne inteligence kot dolgoročnih temeljev odpornosti družbe.

Na področju gospodarske varnosti (economic security) Strategija zagovarja zaupanja vredna in raznolika gospodarska partnerstva, tesnejše evropsko sodelovanje, odpornejše dobavne verige ter večjo sposobnost sprejemanja strateških gospodarskih odločitev.

Na področju odpornosti na podnebna tveganja in nesreče (climate and disaster resilience) poziva k zelenemu prehodu, ki krepi odpornost, blaginjo in konkurenčnost, upošteva regionalne in družbene razlike ter temelji na vzdržnem financiranju blaženja podnebnih sprememb, prilagajanja nanje in pripravljenosti na nesreče.

Na področju družbene kohezije in dejavne vloge mladih (societal cohesion and youth agency) Strategija poudarja obnovo družbenega zaupanja in odzivnosti institucij, krepitev dostopnih javnih storitev ter ustvarjanje konkretnih možnosti, ki mladim omogočajo prevzemanje odgovornosti in sodelovanje pri odločanju.

Mladi strokovnjaki kot vir

Aktivna vloga mladih je sestavni del strateškega razumevanja odpornih institucij in družb.

Strategija poudarja, da je treba mlade strokovnjake prepoznati kot vir strateških zmogljivosti že danes (present source of strategic capacity). Prispevajo lahko z vsebinskim sodelovanjem pri odločanju, prevzemanjem odgovornosti za projekte in pobude, uporabo strokovnega znanja in inovativnih rešitev ter povezovanjem generacij, institucij in družb.

Takšen pristop se odraža tudi v načinu nastanka Strategije. Na delavnici v okviru Young BSF so mladi strokovnjaki sami opredeljevali tveganja, določali prednostne naloge in oblikovali priporočila. Strategija njihove prispevke prenaša iz okvira dogodka v širšo razpravo o oblikovanju politik.

Od preloma k aktivnemu delovanju

Mladinska strategija odpornosti evroatlantske skupnosti do 2035 ne poskuša napovedati, kakšno bo mednarodno okolje čez desetletje. Vzpostavlja okvir za krepitev sposobnosti evroatlantske skupnosti, da se odziva na negotovost in preobrazbe.

Njen cilj je evroatlantski red, ki je odpornejši, ne da bi postal izoliran, sposobnejši, ne da bi ogrozil demokratično odgovornost, ter prilagodljivejši, pri tem pa ohranja načela, na katerih temelji njegova legitimnost.

Za Mladinsko sekcijo Evro-atlantskega sveta objava pomeni tudi zaključek procesa, ki se je začel z vprašanjem, zastavljenim mladim strokovnjakom v Kranjski Gori:

»Kaj je treba braniti, kaj prilagoditi in kaj premisliti na novo?«

Strategija njihovo delo povezuje v skupen odgovor na to vprašanje. Njeno osrednje sporočilo je, da prihodnosti evroatlantskega reda ne smemo razumeti zgolj kot nečesa, kar je treba ohraniti, ali kot nečesa, kar bodo določile zunanje okoliščine. Odpornost zahteva tudi sposobnost oblikovanja sprememb.

Cilj do leta 2035 je zato preiti od preloma k sposobnosti delovanja (from rupture to agency): okrepiti zmožnost braniti tisto, kar ostaja bistveno, prilagoditi tisto, kar se mora spremeniti, ter na novo premisliti tisto, kar ne ustreza več zahtevam strateškega okolja.

* Predstavljene izjave, stališča, ocene in predlogi odražajo poglede, ki so jih izrazili udeleženci delavnice, in ne predstavljajo nujno uradnih stališč ali pogledov avtorjev, Mladinske sekcije (YATA Slovenija) ali Evro-atlantskega sveta Slovenije.